SVETI ANTON PUŠČAVNIK
zavetnik cerkve in župnije
(goduje: 17. januar)

img_2572

sv. Anton Puščavnik
naslikal: De Troj ; postavljeno: 22. avgust 1925

Zavetnik: vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko,
Antonija

Anton je bil sin bogatih staršev.
Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« . Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo. V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas: »Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!« »Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.« Ko je v devetdesetem letu videl (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let. Goduje 17. januarja. »Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu«.

Še nekaj o Antonu:

V ljudskem mnenju je sv. Anton kot čudodelnik zaslovel že za časa življenja, še bolj pa po smrti. Ustanavljala so se različna dobrodelna društva, ki so skrbela za reveže. Tem družbam so ljudje zelo radi dajali različne darove, med drugimi tudi prašičke. Ljudje, ki so te darove zbirali, so hodili okoli z zvoncem in palico v obliki črke T, prašiče pa jim je bilo dovoljeno gnati tudi po tistih mestnih ulicah, kjer je bilo to sicer prepovedano. Sv. Anton je zato največkrat upodobljen s prašičem, zvoncem in palico. A gre za ljudsko pomoto, ki jo je spodbudila navada po sv. Antonu ustanovljenega reda menihov hospitalistov, ki so v srednjem veku za oskrbo svojih bolnišnic redili prašiče. Prašiček ob sv. Antonu Puščavniku naj bi pravzaprav ponazarjal skušnjave, s katerimi je hudič asketskega svetnika mučil. Zvonček na palici, ki ne manjka na nobeni njegovi upodobitvi, pa naj bi pomenil pripomoček, s katerim je svetnik odganjal hudobne duhove.

Zadnja sprememba:16. januar 2012